Mariposa

Pred odhodom v Ugando sem prosila letalsko družbo, s katero sem letela iz Munchena do Entebbe, če bi lahko podprli akcijo na tak način, da bi darila sprejeli kot višek prtljage. In moram priznati, da je bil njihov predstavnik Miki zelo kooperativen in hitro odziven.

Tudi letenje s to letalsko družbo je bilo, moram iskreno priznati, zelo prijetno. Stevardese so iz vseh koncev sveta, dva sta bili celo iz bivših republik Jugoslavije, ena iz Makedonije, druga iz Srbije, da je res zelo multikulturno okolje. Hrana je dobra, lahko prosiš za repete, tudi filmi so fajn in vsa ostala infrastruktura …

Naj pa ob tem povem, da se z Adrio Airways za sodelovanje nikakor ni bilo mogoče dogovoriti. Ko sem jih prosila, da bi prepeljali izdelke z Brnika do Munchena, so našli nemalo razlogov, zakaj to ni mogoče … Tako so se trudili iskati razloge, zakaj je to mission impossible, da sem jim rekla: “Najlepša hvala. Vi meni s temi razlagami toliko energije vzamete, da bi mi bilo lažje vse te izdelke peš prenesti do Munchena.” Potem se nismo več pogovarjali. Nisem mogla… Ker – trdno verjamem, da tam, kjer je volja, je tudi pot. In – pri Adri Airways pač ni bilo volje. Naj se dobro počutijo!

Povabilo k sodelovanju sem poslala kar nekaj slovenskim družbam oz. organizacijam. K projektu jih je pristopilo  šest, in sicer prvi se je za ta korak odločil Mercator, v njegovi družbi pa so še podjetje RID iz Kopra, Adria Mobil, Lisca, MOL in še slovensko uspešno podjetje, ki ne želi biti imenovano.

Spomnim se, ko mi je Mateja iz Mercatorja sporočila, da sem dobila odobrenih 50 eur. Kako sem bila vesela! Učenci v Ugandi za celoletno šolanje porabijo le nekaj dolarjev, sem pomislila, 50 eur je celotno premoženje … Tisti dan sem zvečer šla v Žmavca in srečala kolega. Z vso predanostjo, zagnanostjo sem mu pripovedovala o svoji “misiji” in mu z iskrenim veseljem povedala, da se je Mercator odzval s 50 eur, ki naj jih porabim za nakup izdelkov iz vrst njihove trgovske znamke. Malo sarkastično je pripomnil: “Ti bom dal jaz 55 eur.”

S 50 euri sem napolnila majšo škatlo z Lumpijevimi izdelki: barvicami, voščenkami, milnimi mehurčki, igro človek ne jezi se … Vsega seveda ni bilo dovolj niti za en razred. Pred mano pa je stalo med 500 in 700 otrok. Zato je vsak otrok imel možnost, da si izbere le enega od razstavljenih izdelkov. Torej, eno barvico, en svinčnik …      

In bili so veseli – tisti dan je bil petek in teden se je otrokom iz šole na Bunyonyi jezeru res lepo zaključil … In, hvala, Mercator, tudi tebi. Podarjenemu konju se itak ne gleda v zobe. In, če tebe ne bi bilo, ne bi vedela, da si otroci v Ugandi bolj želijo navadnih svinčnikov kot barvic. Hvala, torej.

Adria Mobil me je od vseh donatorjev res presenetila. To je podjetje, kjer nikogar ne poznam. Vem le, da je tam prodorna in uspešna direktorica Sonja Gole, ki je bojda poročena z romom, kar je vsekakor postavlja v vrste strpnih ljudi, ki imajo radi drugačnost. Kot jaz! Ampak se ne poznava. Samo vem, da je tam. Ona pa zame po moje niti slišala ni.

Ampak – Adria Mobil se je vabilu odzvala zelo velikodušno. Podarila je žoge, platnene torbe, ravnila, denarnice, domine, pisala, kape, majice … radio walkmane. Vsega toliko, da sem podarila soli, saj je bilo kljub velikemu paketu vsega skupaj premalo, da bi lahko obdarila vse ucence sole. In najbolj so se razveselili radijev. To so kar poskakovali. Tudi ravnatelj šole.

Ker je bilo v Kabaleju oz. Bunyonyiju malo zensk, da bi vsem razdelila Liscina darila, sem se odločila, da obdarim tudi fante, oni pa svoja dekleta, mame, babice, sestre. Ker fantje niso poznali številk nedrćkov svojih obdarovank, jih je bilo prav zabavno gledati, ko so izbirali pravo velikost.

Dijakinje gostinske šole, ki so v Edirisi opravljala počitniško prakso, ni bilo težko prepričati, če se v zameno za Liscine kopalke fotografirajo. Ko sem jim povedala, da obstaja možnost, da to slovensko podjetje njihove fotografije objavi na svoji spletni strani, pa je bilo slišati že kar vriskanje. Kot da trenutek morda obeta lepšo prihodnost v svetu mode.

Z Marjano sva razmišljali, kako bi domačinke prepričali, da bi se fotografirali v spodnjem perilu. Prepričana je bila, da mi zaradi njihove konzervativnosti ne bo uspelo nikogar prepričati za tovrstno akcijo: jaz tebi spodnje perilo, ti meni nekaj fotk. Odnos je itak vedno “daj – dam”, je rekel že Mouss. Altruizma skoraj niti ni … Smejali sva se, ko sva pomislili, kako bodo dekleta in ženske reagirale, ko bodo videle tangice in bili prepričani, da takih spodnjic še niso videle … A sva se motili!

Pamela je brez kakršnekoli nerodnosti sprejela izziv poziranja pred fotoaparatom v Liscinem spodnjem perilu in priznala, da si je želela, ko je bila mlajša, da bi bila fotomodel. V Liscinem perilu pa se je okoli nje vrtela še njena hčerkica Enya.

Lisca je podjetje, ki se je takoj odzvalo na povabilo k humanitarnem sodelovanju, da za ugandske otroke in njihove mame podari spodnje perilo in kopalke, jaz pa naredim nekaj fotografij v njihovem naravnem okolju in jim jih pošljem. Moja pričakovanja so s svojim darilom dobesedno presegli. Podarili so dve veliki škatli svojih izdelkov. Na tem mestu objavljam nekaj fotografij …